Rumena, modra in zelena barva, vse skupaj se je počasi iz zabrisane linije izoblikovalo v gore, reko Sočo in modro nebo. Prvič sem se namreč usedla na motor in se skupaj z mojim uradnim voznikom odpeljala po vijugastih poteh skozi Posočje.

Vse se je začelo prav nedolžno. Moto klub Soča je organiziral prireditev Moto Avantura Tolmin in sama sem se kot novopečena novinarka naše lokalne televizije, če povem prav po pravici, odpravila na stvar izključno zaradi službene obveznosti. Tudi o motorjih samih nimam kaj veliko pojma, nekaj malega pa sem slišala o moto zborih in njihovih zabavah, to pa je tudi vse.

Dan pred prireditvijo, ko je zunaj bliskalo in grmelo sem spregovorila z Borisom Lebanom, članom Moto Kluba Soča, ki mi je zagotovil, da bo naslednji dan sončen in me vprašal, če bi se motoristom pridružila na njihovi vožnji po Tolminu in okolici. Zakaj pa ne, sem si rekla in potrdila udeležbo. Ko sem stopila na dirkalni stadion pri Mercatorju sem pred seboj uzrla moške in ženske v črnih, usnjenih jaknah. Opazovali so motoriste, ki so svoje znanje vožnje dokazovali na poligonu. Nekaj posnetkov, nekaj besed in moja službena obveznost je bila uradno končana, motoristična izkušnja pa se je šele začela.

Na glavo sem si podala čelado, oblekla motoristično jakno, nataknila rokavici in se takoj vživela v mojo novo vlogo. Skupaj z voznikom Sandijem, ki je prijazno sprejel prošnjo, da me pelje, sem se odpravila proti motorju. Najprej leva noga, nato desna, tesen oprijem ročajev in že sva drvela proti Volčam. Prvič sem občutila, kako svobodno se počutiš, ko si obdan z naravo in drviš vetru nasproti. Na poti, po kateri smo se vozili, so bile začrtane različne postojanke z različnimi preizkusi. Tako sva na Mostu na Soči dohitela preostale motoriste, ki so se že preizkusili na prvi nalogi, streljanju v tarčo. Dobro, da so motoristi in ne lovci, sem si mislila, saj bi v nasprotnem primeru imeli pravo pojedino.

Pot smo nadaljevali do Ponikev, kjer smo srečali slovenskega prvaka v smučarskih skokih, Jaka Hvala, si ogledali okoliške gore in Plečnikovo cerkev. Po zaviti cesti smo se odpravili do Kneže in nato čez Kolovrat, kjer smo obnovili naše zgodovinsko znanje in se spomnili na padle vojake v drugi svetovni vojni, v Idrsko. Tam smo z metanjem kocke ugotovili ali smo rojeni pod srečno zvezdo in si privoščili pijačo. Po okrepitvi pa smo se zapeljali skozi Vrsno in okoliške vasi nazaj v Tolmin.

Tako sem svoj prvi motoristični dan končala ob krožniku odličnega pasulja in zelo dobri družbi. Morem priznati, da sem na poti spoznala veliko novega in sicer, da so motoristi zelo povezana družba, ki se med seboj spoštujejo in prav vsakega mimoidočega motorista pozdravijo z dvigom roke; da z motorjem lahko vidiš najmanjše in najbolj odročne vasice ter pri tem uživaš na ovinkastih poteh in seveda, da moto klubi niso nikakršna zaprta sekta, temveč odprti in družabni ljudje, ki te takoj vzamejo za svojega. Ha, in dejstvo, da si bo treba omisliti motor.

Avtor: Katja Humar

.